PALEO: KOKOSOVA STRJENKA

Kokosova strjenka je idealna sladica za vse tiste, ki ne smete uživati mleka, a pogrešate mlečne izdelke. Sladica po teksturi in izgledu spominja na skuto, saj kokosovemu mleku dodamo želatino, počakamo, da se strdi, potem pa z mikserjem gladko maso iz kokosovoega mleka in želatine zmešamo, da dobimo 'skuta' teksturo. Kokosovi strjenki dodamo še jagodno omako in dobimo sladico, ki po okusu najbolj spominja na jagodni jogurt. 

Koksova strjenka je zdrava sladica, saj vsebuje kokosovo mleko (vir zdravih maščob) in želatino, ki je vir kolagena, pomembne beljakovine v našem telesu (za zdravo črevesje, sklepe, kožo, nohte in lase). Kolagen je sicer možno kupiti kot prehransko dopolnilo, vendar pa ga veliko lahko vnesemo v telo s hrano živalskega izvora, naprimer s kostno juho, lahko pa tudi z dodajanjem želatine v jedi (kot v današnjem receptu).

Potrebujemo:

- 250 ml kokosovega mleka (jaz uporabljam Aroy-d)

- 2 žlički želatine (oziroma po navodilih na vrečki)

- ščepec soli

- 300 g zamrznjenih jagod (ali drugega zamrznjenega sadja)

- 1 - 2 žlici medu

- 1 žlička tapiokine moke

- sveže jagode

Želatino prelijemo s hladno vodo (približno dve žlici vode) in jo pustimo stati približno 10 minut, da nabrekne. Kokosovo mleko dobro premešamo, odmerimo potrebno količino in ga zlijemo v manjšo posodo ter mu podamo šččepec soli. Postavimo ga na štedilnik in počakamo, da zavre, nato ga odstavimo. Želatino raztopimo (jaz jo dam za 10 sekund v mikrovalovno pečico),da jo lažje vlijemo v kokosovo mleko, nato jo z mikserjem vmešamo v kokosovo mleko. Ohlajeno kokosovo mleko postavimo v hladilnik za nekaj ur, da se strdi. 

Pripravimo še jagodno kremo. V posodo stresemo jagode, ki jih prej odmrznemo. Posebej zmešamo tapiokino moko s 3 žlicami vode in zmes vlijemo k jagodam. Dodamo še med, nato pa posodo postavimo na štedilnik. Počakamo, da zmes zavre in se zgosti, medtem pa stalno mešamo. Ko je zmes gosta, odstavimo posodo iz štedilnika. Jagode s paličnim mešalnikom spasiramo, da dobimo jagodno omako. Tako kot kokosovo mleko jo postavimo v hladilnik, da se ohladi.

Ko se koksovo mleko strdi, ga z mikserjem 20 - 30 sekund miksamo, da postane zmes podobna skuti. Prelijemo jo z ohlajeno jagodno omako in dodamo sveže jagode.

BARVANJE PRIHOV S TERANOM

Za svetlikajoče se pirhe lahko kupimo posebne barve z bleščicami, lahko pa uporabimo naravno metodo. Za barvanje potrebujemo temno vino, refošk ali teran. Če želimo, da se barva bolje prime, lahko jajca najprej za 15 minut pustimo v vodi, ki smo jih dodali malo kisa in jih nato speremo pod tekočo vodo. Postopek barvanja je zelo preprost, saj jajca v vinu skuhamo. Ni pa to najhitrejše barvanje, saj je najbolje, da jajca v vinu pustimo čez noč ali še dlje (do 40 ur), da se oblikujejo svetlikajoči kristali. Za deset jajc potrebujemo liter vina. Jajca položimo v posodo, prelijemo z vinom in počakamo, da vino zavre. Nato ogenj zmanjšamo in jajca kuhamo 10 minut tako, da vino počasi vre. Vina damo raje več kot premalo, saj med kuhanjem izhlapi. Ko so jajca kuhana, posodo prestavimo v hladen prostor. Jajca se svetlikajo šele, ko so popolnoma suha, zato jih iz vina preložimo na časopisni papir in pustimo, da se posušijo na zraku. 

Če želimo, da imajo jajca črte (kot na fotografijah), nanje še pred kuhanjem damo kuhinjsko elastiko ali dve. Ko se jajca posušijo, elastike snamemo. Naravne in kupljene barve se na naša jajca, ki niso bela, težje primejo, zato mi je intenzivna barva in svetlikajoči efekt, pri tem načinu barvanja jajc, posebej všeč.

THE TRUE COST - dokumentarec o resnični ceni oblačil

Oblačila so cenejša kot so kdajkoli bila, kupujemo pa jih hitreje, pogosteje in ceneje kot včasih. H&M, Zara in Primark so le nekatere izmed popularnih znamk, ki se izredno hitro prilagajajo modnim trendom in prodajajo neverjetno ugodne obleke. Majica za 2 evra, hlače ali obleka za 5. Od zamisli oziroma skice nekega oblačila pa do tega, da je na voljo v trgovinah, lahko mine le tri tedne, kar je izredno hitro. Kako je to mogoče? Ali je tehnologija tako napredovala, da ta oblačila šivajo roboti in stroji? Ne, oblačila še vedno šivajo ljudje. Kako je ob tako nizkih cenah sploh mogoče kaj zaslužiti, če upoštevamo ceno materiala, stroškov proizvodnje, vključno s plačilom delavcev in stroškov distribucije? Očitno je posel zelo dobičkonosen, če je direktor H&M, Stefan Persson 17. najbogatejši človek na svetu, soustanovitelj Inditexa (Zara, Massimo Dutti, Bershka, Pull and Bear, Stradivarius), Amancio Ortega, pa 4. najbogatejši človek na svetu. In kako je pri tako nizkih cenah to mogoče? Prodati je treba vse več in več, resnično ceno pa plačajo delavci, njihove družine in okolje.

Če želimo sami kaj sešiti ali pa za to prosimo šiviljo, hitro ugotovimo, da se nam to ne splača, ker je končni izdelek nekajkrat dražji kot tisti, ki ga lahko za nekaj evrov kupimo v trgovinah kot so H&M, Bershka itd. Tako nizke cene so možne zato, ker jih šivajo v državah kot so Bangladeš, Kitajska, Indija, Mehika, Kambodža, Turčija, El Salvador, Honduras, Nikaragva, Costa Rica, Haiti, Dominikanska Republika, Vietnam, Indonezija, itd. kjer delavci (med njimi tudi otroci) delajo v t.i. sweatshopih. Na prvi pogled je to dobro, saj delavcem iz revnih držav, ki sicer ne bi imeli zaposlitve, na ta način omogočimo, da zaslužijo za preživetje. Vendar pa so ti delavci plačani le nekaj centov na uro, poleg tega delajo v nemogočih razmerah, ki so bolj podobne suženjskim kot delavskim, in v neustreznih stavbah, kar pomeni, da vsako leto za posledicami takih razmer umre preveč ljudi.

Dokumentarec The True Cost prikazuje vzroke in posledice hitre potrošniške mode zahodnih držav, ki jih ima na ljudi in okolje v krajih, kjer se proizvajajo bombaž in usnje in kjer se oblačila šivajo. Prikazuje pretresljive posledice, ki jih imajo na generacije delavcev, njihovih otrok in na naše okolje. Poleg tega vse več in več proizvedenih oblačil pomeni tudi vse več in več smeti, obleke pa se razgrajujejo 200 let.

Se še spomnite Laboda, Jutranjke, Novoteksa in drugih propadlih slovenskih znamk? Nekatere še obstajajo, vendar je vprašanje, kolikšen del oblačil je dejansko v celoti (od blaga do končnega izdelka) proizveden v Sloveniji. Vprašanje je torej, kje sploh kupovati vsakdanja oblačila, torej oblačila za povprečnega slovenskega potrošnika, ki niso proizvedena neetično?

Ogled dokumentarca toplo priporočam; če za to nimate časa, pa je bistvo dobro predstavljeno v tem videu:

Vir: Child labour in the fashion supply chain, Where, why and what can be done

 Vir: Fast, cheap and disposable: garment workers and the clothing they make

 Vir: Child labour in the fashion supply chain, Where, why and what can be done