Kokosova strjenka je idealna sladica za vse tiste, ki ne smete uživati
mleka, a pogrešate mlečne izdelke. Sladica po teksturi in izgledu
spominja na skuto, saj kokosovemu mleku dodamo želatino, počakamo, da se
strdi, potem pa z mikserjem gladko maso iz kokosovoega mleka in
želatine zmešamo, da dobimo 'skuta' teksturo. Kokosovi strjenki dodamo
še jagodno omako in dobimo sladico, ki po okusu najbolj spominja na
jagodni jogurt.
Koksova strjenka je zdrava sladica, saj vsebuje kokosovo mleko (vir
zdravih maščob) in želatino, ki je vir kolagena, pomembne beljakovine v
našem telesu (za zdravo črevesje, sklepe, kožo, nohte in lase). Kolagen
je sicer možno kupiti kot prehransko dopolnilo, vendar pa ga veliko
lahko vnesemo v telo s hrano živalskega izvora, naprimer s kostno juho,
lahko pa tudi z dodajanjem želatine v jedi (kot v današnjem receptu).
- 2 žlički želatine (oziroma po navodilih na vrečki)
- ščepec soli
- 300 g zamrznjenih jagod (ali drugega zamrznjenega sadja)
- 1 - 2 žlici medu
- 1 žlička tapiokine moke
- sveže jagode
Želatino prelijemo s hladno vodo (približno dve žlici vode) in jo
pustimo stati približno 10 minut, da nabrekne. Kokosovo mleko dobro
premešamo, odmerimo potrebno količino in ga zlijemo v manjšo posodo ter
mu podamo šččepec soli. Postavimo ga na štedilnik in počakamo, da zavre,
nato ga odstavimo. Želatino raztopimo (jaz jo dam za 10 sekund v
mikrovalovno pečico),da jo lažje vlijemo v kokosovo mleko, nato jo z
mikserjem vmešamo v kokosovo mleko. Ohlajeno kokosovo mleko postavimo v
hladilnik za nekaj ur, da se strdi.
Pripravimo še jagodno kremo. V posodo stresemo jagode, ki jih prej
odmrznemo. Posebej zmešamo tapiokino moko s 3 žlicami vode in zmes
vlijemo k jagodam. Dodamo še med, nato pa posodo postavimo na štedilnik.
Počakamo, da zmes zavre in se zgosti, medtem pa stalno mešamo. Ko je
zmes gosta, odstavimo posodo iz štedilnika. Jagode s paličnim mešalnikom
spasiramo, da dobimo jagodno omako. Tako kot kokosovo mleko jo
postavimo v hladilnik, da se ohladi.
Ko se koksovo mleko strdi, ga z mikserjem 20 - 30 sekund miksamo, da
postane zmes podobna skuti. Prelijemo jo z ohlajeno jagodno omako in
dodamo sveže jagode.
Za svetlikajoče se pirhe lahko kupimo posebne barve z bleščicami, lahko
pa uporabimo naravno metodo. Za barvanje potrebujemo temno vino, refošk
ali teran. Če želimo, da se barva bolje prime, lahko jajca najprej za 15
minut pustimo v vodi, ki smo jih dodali malo kisa in jih nato speremo
pod tekočo vodo. Postopek barvanja je zelo preprost, saj jajca v vinu
skuhamo. Ni pa to najhitrejše barvanje, saj je najbolje, da jajca v vinu
pustimo čez noč ali še dlje (do 40 ur), da se oblikujejo svetlikajoči
kristali. Za deset jajc potrebujemo liter vina. Jajca položimo v posodo,
prelijemo z vinom in počakamo, da vino zavre. Nato ogenj zmanjšamo in
jajca kuhamo 10 minut tako, da vino počasi vre. Vina damo raje več kot
premalo, saj med kuhanjem izhlapi. Ko so jajca kuhana, posodo prestavimo
v hladen prostor. Jajca se svetlikajo šele, ko so popolnoma suha, zato
jih iz vina preložimo na časopisni papir in pustimo, da se posušijo na
zraku.
Če želimo, da imajo jajca črte (kot na fotografijah), nanje še pred
kuhanjem damo kuhinjsko elastiko ali dve. Ko se jajca posušijo, elastike
snamemo. Naravne in kupljene barve se na naša jajca, ki niso bela,
težje primejo, zato mi je intenzivna barva in svetlikajoči efekt, pri
tem načinu barvanja jajc, posebej všeč.
Oblačila so cenejša kot so kdajkoli bila, kupujemo pa jih hitreje,
pogosteje in ceneje kot včasih. H&M, Zara in Primark so le nekatere
izmed popularnih znamk, ki se izredno hitro prilagajajo modnim trendom
in prodajajo neverjetno ugodne obleke. Majica za 2 evra, hlače ali
obleka za 5. Od zamisli oziroma skice nekega oblačila pa do tega, da je
na voljo v trgovinah, lahko mine le tri tedne, kar je izredno hitro.
Kako je to mogoče? Ali je tehnologija tako napredovala, da ta oblačila
šivajo roboti in stroji? Ne, oblačila še vedno šivajo ljudje. Kako je ob
tako nizkih cenah sploh mogoče kaj zaslužiti, če upoštevamo ceno
materiala, stroškov proizvodnje, vključno s plačilom delavcev in
stroškov distribucije? Očitno je posel zelo dobičkonosen, če je direktor
H&M, Stefan Persson 17. najbogatejši človek na svetu, soustanovitelj Inditexa (Zara, Massimo Dutti, Bershka, Pull and Bear, Stradivarius), Amancio Ortega,
pa 4. najbogatejši človek na svetu. In kako je pri tako nizkih cenah to
mogoče? Prodati je treba vse več in več, resnično ceno pa plačajo
delavci, njihove družine in okolje.
Če želimo sami kaj sešiti ali pa za to prosimo šiviljo, hitro ugotovimo,
da se nam to ne splača, ker je končni izdelek nekajkrat dražji kot
tisti, ki ga lahko za nekaj evrov kupimo v trgovinah kot so H&M,
Bershka itd. Tako nizke cene so možne zato, ker jih šivajo v državah kot
so Bangladeš, Kitajska, Indija, Mehika, Kambodža, Turčija,
El Salvador, Honduras, Nikaragva, Costa Rica, Haiti, Dominikanska
Republika, Vietnam, Indonezija, itd. kjer delavci (med njimi tudi
otroci) delajo v t.i. sweatshopih. Na prvi pogled je to dobro, saj
delavcem iz revnih držav, ki sicer ne bi imeli zaposlitve, na ta način
omogočimo, da zaslužijo za preživetje. Vendar pa so ti delavci plačani
le nekaj centov na uro, poleg tega delajo v nemogočih razmerah, ki so
bolj podobne suženjskim kot delavskim, in v neustreznih stavbah, kar
pomeni, da vsako leto za posledicami takih razmer umre preveč ljudi.
Dokumentarec The True Cost prikazuje vzroke in posledice hitre
potrošniške mode zahodnih držav, ki jih ima na ljudi in okolje v krajih,
kjer se proizvajajo bombaž in usnje in kjer se oblačila šivajo.
Prikazuje pretresljive posledice, ki jih imajo na generacije delavcev,
njihovih otrok in na naše okolje. Poleg tega vse več in več proizvedenih
oblačil pomeni tudi vse več in več smeti, obleke pa se razgrajujejo 200
let.
Se še spomnite Laboda, Jutranjke, Novoteksa in drugih propadlih
slovenskih znamk? Nekatere še obstajajo, vendar je vprašanje, kolikšen
del oblačil je dejansko v celoti (od blaga do končnega izdelka)
proizveden v Sloveniji. Vprašanje je torej, kje sploh kupovati vsakdanja
oblačila, torej oblačila za povprečnega slovenskega potrošnika, ki niso
proizvedena neetično?
Ogled dokumentarca toplo priporočam; če za to nimate časa, pa je bistvo dobro predstavljeno v tem videu:
Tiramisu, sladica iz baby piškotov in mascarpone sira, kjer se
prepletajo okus po kavi, rahli mascarpone kremi in kakavu, je ena mojih
najljubših sladic. Na blogu The Paleo Mom sem
našla recept za paleo različico te italjanske sladice, kjer namesto
baby piškotov uporabimo biskvit iz mandljeve in kokosove moke, ki ga
navlažimo s kavo, namesto mascarpone sira pa uporabimo kokosovo
mleko, ki mu dodamo tapiokino moko in ga skuhamo kot puding. Končni
rezultat je odličen, saj je tiramisu kremast in sočen, z rahlim okusom
po kavi in rumu.
Potrebujemo*:
Biskvit:
- 4 jajca sobne temperature
- 50 g kokosovega sladkorja
- 1 žličko vanilijevega ekstrakta
- 15 g kokosove moke
- 25 g mandljeve moke
- 150 ml ohlajene kave
- 1 žlica ruma
Krema:
- 180 g kokosovega mleka
- 2 jajci
- 35 g tapiokine moke
- 2 žlici medu
- 1 žličko limoninega soka
- 1 žlico ruma (ali konjaka, Amaretto likerja...)
- 30 g čokolade
- 1 žličko vanilijevega ekstrakta
- 25 g kokosovega olja
*Iz takšne količine dobimo 5 kosov tiramisuja.
1. Biskvit: Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija. Pripravimo
pekač velikosti 30 cm x 25 cm, ki ga obložimo s peki papirjem. Peki
papir namastimo s kokosovim oljem ali maslom. Beljake in rumenjake
ločimo. Beljake stepemo v sneg posebej, rumenjakom pa dodamo kokosov
sladkor in stepamo tako dolgo, da se kokosov sladkor raztopi. Rumenjakom
s sladkorjem dodamo mandljevo in kokosovo moko in dobro premešamo. Nato
vmešamo v zmes sneg - sneg vmešamo z žlico, počasi in previdno. Maso
zlijemo v pekač, postavimo v pečico in pečemo 10 do 15 minut (da postane
biskvit zlato rjave barve).
2. Krema: V posodi zmešamo kokosovo mleko, jajčne rumenjake, med,
tapioko, kokosovo olje in limonin sok. Posodo postavimo na štedilnik in
kuhamo na zmernem olju. Posodo odstavimo s štedilnika tik preden zmes
zavre oziroma, ko postane zmes gosta. Zmes prelijemo v dve posodi - 1/3 v
eno posodo in 2/3 v drugo. V posodo z 1/3 mase vmešamo naribano
čokolado in vanilijev ekstrakt, da se čokolada stopi. V 2/3 mase v drugi
posodi vmešamo rum in dobro premešamo. Pustimo, da se zmes ohladi,
potem pa jo z mešalnikom zmiksamo, da postane bolj lahka.
3. Zlaganje: Ko se biskvit ohladi, ga razrežemo na tri enake
dele. Kos biskvita položimo na pladenj in okoli biskvita namestimo
raztegljiv obroč. Biskvit navlažimo z mešanico kave in ruma in ga
premažemo s polovico svetle kreme. Prekrijemo ga z drugim biskvitom,
navlažimo s kavo in rumom in premažemo s čokoladno kremo. Prekrijemo ga z
zadnjim kosom biskvita, ki ga navlažimo in premažemo z drugo polovico
svetle kreme. Na koncu tiramisu posipamo s kakavom. Najbolje je, da
tiramisu za kratek čas (15 do 30 minut) postavimo v zamrzovalnik, da se
krema nekoliko strdi.
Decluttering oziroma čiščenje navlake je postalo izredno priljubljeno,
tako kot je priljubljen minimalizem. Minimalizem je poenostavljen način
bivanja z »manj je več«. Tako kot minimalisti tudi Marie Kondo, ki je
gurujka urejanja, pospravljanja in organiziranja, pravi, da če želimo
svoje stanovanje (in s tem življenje) spraviti v red, moramo začeti s
čiščenjem navlake. Marie Kondo je ena izmed 100 najvplivnejših ljudi na svetu na lestvici revije Time.
Posebnost njene metode je, da se pri tem procesu ne osredotočamo na to,
kaj želimo zavreči, ampak na to, kaj želimo obdržati. Obdržati pa moramo
le stvari, ki nas osrečujejo (ang. Things that spark joy). Marie Kondo
je avtorica knjige Umetnost pospravljanja - The Life-Changing Magic of
Tidying Up: The Japanese Art of Decluttering and Organizing. Prodanih je
bilo že več kot 5 milijonov izvodov. Kot že angleški naslov pove, gre
za japonsko umetnost, ki jo je včasih težko razumeti in metodo vsekakor
naredi nenavadno in posebno. V navedeni knjigi Marie Kondo predvsem
predstavi sebe, saj knjiga vsebuje veliko zgodb iz njenega otroštva in
mladosti, skozi katere razloži, kako je prišla do metode, ki jo imenuje
Konmari.
Njena druga knjiga, Spark Joy: An Illustrated Master Class on the Art of
Organizing and Tidying Up, ki še ni prevedena v slovenščino, pa je
priročnik. Vsebuje nekaj ilustracij in natančne napotke ter korake, ki
nas bodo vodili do dokončno urejenega stanovanja.
Marie Kondo jasno ločuje med pospravljanjem in čiščenjem, teh pojmov ne
smemo zamenjevati ali enačiti. Navlaka se pojavi, ko ne vračamo stvari
na njihovo mesto (pogosto, ker stvari sploh nimajo svojega mesta), kar
rešimo s pospravljanjem. Ko bomo vsem stvarem določili mesto, bomo lahko
vzdrževali red (še pred tem pa se je potrebno odločiti, katere stvari
bomo sploh obdržali). Stvarem bomo mesto določili enkrat in za vselej.
Čistiti pa bomo morali vedno, saj je naravno, da se umazanija pojavlja
vedno znova.
Ne pospravljamo po sobah ali po predalih, ampak po kategorijah (najprej
obleke nato knjige itd.), koraki pa so za vse kategorije enaki. Na
kratko je težko predstaviti postopek za celo stanovanje, lažje je to
storiti na primeru pisalne mize v pisarni, tako kot je na kratko
prikazano tukaj:
Pospravljati je potrebno po točno določenem vrstnem redu. Začnemo z
oblekami, ker je to najlažja kategorija, najtežjo (to so spominki
oziroma stvari s sentimentalnim pomenom) prihranimo za konec. Za vse
kategorije je postopek enak. Če ga ponazorimo na primeru oblek, je
postopek tak, da vse svoje obleke zberemo na kupu, nato pa prav vsako
oblačilo primemo v roke in se vprašamo, ali nas osrečuje in obdržimo
samo tisto, kar nas osrečuje. Stvarem, ki jih ne bomo obdržali, se
zahvalimo.
Konmari metoda je izredno znana po načinu zlaganja oblačil. Marie Kondo
namreč pravi, da je racionalneje, če čim večji del oblek zložimo,
namesto da jih obesimo, saj s tem prihranimo veliko prostora. Nikoli jih
ne zlagamo eno na drugo – na kup, temveč jih zložimo v predal -
vertikalno (enako velja za vse stvari, npr. knjig ne naložimo na kup,
temveč eno zraven druge). V knjigi Spark Joy je tudi nekaj ilustracij, kako obleke pravilno zložimo.
Marie Kondo zagotavlja, da če bomo ravnali po Konmari metodi, se ne bomo
vrnili na stare tire, kar pa še ne pomeni, da ne bomo imeli nikoli
razmetano (v teh primerih pa bomo lahko hitro vrnili stvari na svoje
mesto). Njeno metodo lahko uporabimo tudi za čiščenje digitalne navlake
(fotografij, e-mailov, telefona).
Šele ko se odločimo, katere stvari bomo obdržali (in to v vseh
kategorijah), začnemo z organiziranjem. Zame je to popolna novost, saj
mi je logično, da že sproti razmišljam, kam in kako bom stvari
pospravila, kar pa samo oteži proces in povečuje verjetnost neuspeha.
Marie Kondo ni zagovornica minimalizma, ampak individualizma, saj goreče
zagovarja, da se mora vsak posameznik odločiti katere stvari ga
osrečujejo, kar za nekatere pomeni več za druge pa manj stvari. Izredni
pomen daje domu kot prostoru, ki si ga moramo oblikovati po svoje in mu
dati dušo. Meni se je sprva najbolj sporen del metode zdel vidik
potrošništva, saj stvari, ki nam niso všeč preprosto zavržemo, vendar
obstajajo še druge možnosti. Seveda stvari lahko podarimo, vendar se
nekateri raje odločijo, da stvari, ki jih je možno potrošiti, porabijo
do konca. To je možno pri hrani, kozmetiki, pisarniških pripomočkih itd.
Če npr. ugotovimo, da imamo na zalogi pet šamponov, to še ne pomeni, da
moramo štiri zavreči, saj jih lahko porabimo do konca.
Knjiga Spark Joy mi je bolj všeč kot prva knjiga, ker je bolj
strukturirana. Ob branju sem imela občutek kot da me avtorica popolnoma
vodi. Tudi knjiga Spark Joy vključuje nekaj zgodb njenih strank,
vendar manj osebnih zgodb avtorice, saj so bile te že predstavljene v
prvi knjigi in se bolj osredotoča na konkretne napotke in navodila, kar
pa za prvo knjigo ne morem reči, saj je metoda predstavljena precej
splošno. Opazno je tudi, da je knjiga pisana v drugih osebnih
okoliščinah, saj v prvi knjigi avtorica razlaga, kako je živela doma,
pri starših, v drugi knjigi pa kako je živela sama, nato z možem. Sedaj
ima šestmesečno hčer, o čemer bomo verjetno lahko brali v naslednjih
knjigah. Marie Kondo pravi, da njena metoda ne deluje samo na stvareh,
ampak z njo lahko pospravimo tudi svoj um, kar Marie razloži v članku na tej povezavi, v katerem pove tudi, kako združuje materinstvo, delo in zakonsko življenje.
Splesti podstavek iz blaga je enostavno in ugodno, saj je vse, kar
moramo znati, pletenje kitk, vse kar potrebujemo za podstavek pa je
blago v dveh barvah in sukanec. Sama sem blago in sukanec našla doma,
tako da je bil ta diy projekt res poceni. Podstavek iz blaga lahko
uporabimo v kuhinji, za posodo, vrč, čajnik, ali pa kot okras, naprimer
kot podstavek za lonček z rožo.
Za podstavek potrebujemo:
- blago v dveh barvah
- sukanec
- škarje
Za izdelavo podstavka potrebujemo približno dvakrat 2 metra blaga
prevladujoče barve (v mojem primeru modre) in enkrat 2 metra blaga druge
barve (v mojem primeru oker barve). Blago naj bo široko približno 7
centimetrov.
Trakove položimo na mizo (modra - oker - modra), jih povežemo z elastiko in pričnemo s pletenjem kite.
Dobro je, da so trakovi napeti, saj drugače trakove težko prepletamo.
Sama sem zato konec trakov, povezanih z elastiko, priprla kar s
predalom, da sem lažje pletla kitko.
Ko nam blaga zmanjka, preverimo, če je podstavek dovolj velik, tako da
ga ovijemo v končno obliko. Če se nam zdi premajhen, prišijemo na konce
trakov dodatno blago in pletemo kitko dalje. Če uporabimo sukanec, ki je
enake barve kot blago, niti ne bo opaziti, da smo dodali blago.
Ko smo z velikostjo podstavka zadovoljni, konce pošijemo, kito pa
oblikujemo tako, kot je prikazano na sliki. Nato podstavek polikamo, da
se blago nekoliko splošči. Podstavek obrnemo in na spodnji strani robove
zašijemo skupaj v cik cak vzorcu, kot je prikazano tukaj: KLIK!.
