THE TRUE COST - dokumentarec o resnični ceni oblačil

Oblačila so cenejša kot so kdajkoli bila, kupujemo pa jih hitreje, pogosteje in ceneje kot včasih. H&M, Zara in Primark so le nekatere izmed popularnih znamk, ki se izredno hitro prilagajajo modnim trendom in prodajajo neverjetno ugodne obleke. Majica za 2 evra, hlače ali obleka za 5. Od zamisli oziroma skice nekega oblačila pa do tega, da je na voljo v trgovinah, lahko mine le tri tedne, kar je izredno hitro. Kako je to mogoče? Ali je tehnologija tako napredovala, da ta oblačila šivajo roboti in stroji? Ne, oblačila še vedno šivajo ljudje. Kako je ob tako nizkih cenah sploh mogoče kaj zaslužiti, če upoštevamo ceno materiala, stroškov proizvodnje, vključno s plačilom delavcev in stroškov distribucije? Očitno je posel zelo dobičkonosen, če je direktor H&M, Stefan Persson 17. najbogatejši človek na svetu, soustanovitelj Inditexa (Zara, Massimo Dutti, Bershka, Pull and Bear, Stradivarius), Amancio Ortega, pa 4. najbogatejši človek na svetu. In kako je pri tako nizkih cenah to mogoče? Prodati je treba vse več in več, resnično ceno pa plačajo delavci, njihove družine in okolje.

Če želimo sami kaj sešiti ali pa za to prosimo šiviljo, hitro ugotovimo, da se nam to ne splača, ker je končni izdelek nekajkrat dražji kot tisti, ki ga lahko za nekaj evrov kupimo v trgovinah kot so H&M, Bershka itd. Tako nizke cene so možne zato, ker jih šivajo v državah kot so Bangladeš, Kitajska, Indija, Mehika, Kambodža, Turčija, El Salvador, Honduras, Nikaragva, Costa Rica, Haiti, Dominikanska Republika, Vietnam, Indonezija, itd. kjer delavci (med njimi tudi otroci) delajo v t.i. sweatshopih. Na prvi pogled je to dobro, saj delavcem iz revnih držav, ki sicer ne bi imeli zaposlitve, na ta način omogočimo, da zaslužijo za preživetje. Vendar pa so ti delavci plačani le nekaj centov na uro, poleg tega delajo v nemogočih razmerah, ki so bolj podobne suženjskim kot delavskim, in v neustreznih stavbah, kar pomeni, da vsako leto za posledicami takih razmer umre preveč ljudi.

Dokumentarec The True Cost prikazuje vzroke in posledice hitre potrošniške mode zahodnih držav, ki jih ima na ljudi in okolje v krajih, kjer se proizvajajo bombaž in usnje in kjer se oblačila šivajo. Prikazuje pretresljive posledice, ki jih imajo na generacije delavcev, njihovih otrok in na naše okolje. Poleg tega vse več in več proizvedenih oblačil pomeni tudi vse več in več smeti, obleke pa se razgrajujejo 200 let.

Se še spomnite Laboda, Jutranjke, Novoteksa in drugih propadlih slovenskih znamk? Nekatere še obstajajo, vendar je vprašanje, kolikšen del oblačil je dejansko v celoti (od blaga do končnega izdelka) proizveden v Sloveniji. Vprašanje je torej, kje sploh kupovati vsakdanja oblačila, torej oblačila za povprečnega slovenskega potrošnika, ki niso proizvedena neetično?

Ogled dokumentarca toplo priporočam; če za to nimate časa, pa je bistvo dobro predstavljeno v tem videu:

Vir: Child labour in the fashion supply chain, Where, why and what can be done

 Vir: Fast, cheap and disposable: garment workers and the clothing they make

 Vir: Child labour in the fashion supply chain, Where, why and what can be done

PALEO TIRAMISU

Tiramisu, sladica iz baby piškotov in mascarpone sira, kjer se prepletajo okus po kavi, rahli mascarpone kremi in kakavu, je ena mojih najljubših sladic. Na blogu The Paleo Mom sem našla recept za paleo različico te italjanske sladice, kjer namesto baby piškotov uporabimo biskvit iz mandljeve in kokosove moke, ki ga navlažimo s kavo, namesto mascarpone sira pa uporabimo kokosovo mleko,  ki mu dodamo tapiokino moko in ga skuhamo kot puding. Končni rezultat je odličen, saj je tiramisu kremast in sočen, z rahlim okusom po kavi in rumu.

Potrebujemo*: 

Biskvit:

- 4 jajca sobne temperature

- 50 g kokosovega sladkorja

- 1 žličko vanilijevega ekstrakta

- 15 g kokosove moke

- 25 g mandljeve moke

- 150 ml ohlajene kave

- 1 žlica ruma

Krema:

- 180 g kokosovega mleka

- 2 jajci

- 35 g tapiokine moke

- 2 žlici medu

- 1 žličko limoninega soka

- 1 žlico ruma (ali konjaka, Amaretto likerja...)

- 30 g čokolade

- 1 žličko vanilijevega ekstrakta

- 25 g kokosovega olja

*Iz takšne količine dobimo 5 kosov tiramisuja.

1. Biskvit: Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija. Pripravimo pekač velikosti 30 cm x 25 cm, ki ga obložimo s peki papirjem. Peki papir namastimo s kokosovim oljem ali maslom. Beljake in rumenjake ločimo. Beljake stepemo v sneg posebej, rumenjakom pa dodamo kokosov sladkor in stepamo tako dolgo, da se kokosov sladkor raztopi. Rumenjakom s sladkorjem dodamo mandljevo in kokosovo moko in dobro premešamo. Nato vmešamo v zmes sneg - sneg vmešamo z žlico, počasi in previdno. Maso zlijemo v pekač, postavimo v pečico in pečemo 10 do 15 minut (da postane biskvit zlato rjave barve).

2. Krema: V posodi zmešamo kokosovo mleko, jajčne rumenjake, med, tapioko, kokosovo olje in limonin sok. Posodo postavimo na štedilnik in kuhamo na zmernem olju. Posodo odstavimo s štedilnika tik preden zmes zavre oziroma, ko postane zmes gosta. Zmes prelijemo v dve posodi - 1/3 v eno posodo in 2/3 v drugo. V posodo z 1/3 mase vmešamo naribano čokolado in vanilijev ekstrakt, da se čokolada stopi. V 2/3 mase v drugi posodi vmešamo rum in dobro premešamo. Pustimo, da se zmes ohladi, potem pa jo z mešalnikom zmiksamo, da postane bolj lahka. 

3. Zlaganje: Ko se biskvit ohladi, ga razrežemo na tri enake dele. Kos biskvita položimo na pladenj in okoli biskvita namestimo raztegljiv obroč. Biskvit navlažimo z mešanico kave in ruma in ga premažemo s polovico svetle kreme. Prekrijemo ga z drugim biskvitom, navlažimo s kavo in rumom in premažemo s čokoladno kremo. Prekrijemo ga z zadnjim kosom biskvita, ki ga navlažimo in premažemo z drugo polovico svetle kreme. Na koncu tiramisu posipamo s kakavom. Najbolje je, da tiramisu za kratek čas (15 do 30 minut) postavimo v zamrzovalnik, da se krema nekoliko strdi.

UMETNOST POSPRAVLJANJA - METODA MARIE KONDO

  Vir fotografije

Decluttering oziroma čiščenje navlake je postalo izredno priljubljeno, tako kot je priljubljen minimalizem. Minimalizem je poenostavljen način bivanja z »manj je več«. Tako kot minimalisti tudi Marie Kondo, ki je gurujka urejanja, pospravljanja in organiziranja, pravi, da če želimo svoje stanovanje (in s tem življenje) spraviti v red, moramo začeti s čiščenjem navlake. Marie Kondo je ena izmed 100 najvplivnejših ljudi na svetu na lestvici revije Time.

Posebnost njene metode je, da se pri tem procesu ne osredotočamo na to, kaj želimo zavreči, ampak na to, kaj želimo obdržati. Obdržati pa moramo le stvari, ki nas osrečujejo (ang. Things that spark joy). Marie Kondo je avtorica knjige Umetnost pospravljanja - The Life-Changing Magic of Tidying Up: The Japanese Art of Decluttering and Organizing. Prodanih je bilo že več kot 5 milijonov izvodov. Kot že angleški naslov pove, gre za japonsko umetnost, ki jo je včasih težko razumeti in metodo vsekakor naredi nenavadno in posebno. V navedeni knjigi Marie Kondo predvsem predstavi sebe, saj knjiga vsebuje veliko zgodb iz njenega otroštva in mladosti, skozi katere razloži, kako je prišla do metode, ki jo imenuje Konmari.

Njena druga knjiga, Spark Joy: An Illustrated Master Class on the Art of Organizing and Tidying Up, ki še ni prevedena v slovenščino, pa je priročnik. Vsebuje nekaj ilustracij in natančne napotke ter korake, ki nas bodo vodili do dokončno urejenega stanovanja.

Marie Kondo jasno ločuje med pospravljanjem in čiščenjem, teh pojmov ne smemo zamenjevati ali enačiti. Navlaka se pojavi, ko ne vračamo stvari na njihovo mesto (pogosto, ker stvari sploh nimajo svojega mesta), kar rešimo s pospravljanjem. Ko bomo vsem stvarem določili mesto, bomo lahko vzdrževali red (še pred tem pa se je potrebno odločiti, katere stvari bomo sploh obdržali). Stvarem bomo mesto določili enkrat in za vselej. Čistiti pa bomo morali vedno, saj je naravno, da se umazanija pojavlja vedno znova.

Ne pospravljamo po sobah ali po predalih, ampak po kategorijah (najprej obleke nato knjige itd.), koraki pa so za vse kategorije enaki. Na kratko je težko predstaviti postopek za celo stanovanje, lažje je to storiti na primeru pisalne mize v pisarni, tako kot je na kratko prikazano tukaj:

Pospravljati je potrebno po točno določenem vrstnem redu. Začnemo z oblekami, ker je to najlažja kategorija, najtežjo (to so spominki oziroma stvari s sentimentalnim pomenom) prihranimo za konec. Za vse kategorije je postopek enak. Če ga ponazorimo na primeru oblek, je postopek tak, da vse svoje obleke zberemo na kupu, nato pa prav vsako oblačilo primemo v roke in se vprašamo, ali nas osrečuje in obdržimo samo tisto, kar nas osrečuje. Stvarem, ki jih ne bomo obdržali, se zahvalimo. 

Konmari metoda je izredno znana po načinu zlaganja oblačil. Marie Kondo namreč pravi, da je racionalneje, če čim večji del oblek zložimo, namesto da jih obesimo, saj s tem prihranimo veliko prostora. Nikoli jih ne zlagamo eno na drugo – na kup, temveč jih zložimo v predal - vertikalno (enako velja za vse stvari, npr. knjig ne naložimo na kup, temveč eno zraven druge). V knjigi Spark Joy je tudi nekaj ilustracij, kako obleke pravilno zložimo.

Marie Kondo zagotavlja, da če bomo ravnali po Konmari metodi, se ne bomo vrnili na stare tire, kar pa še ne pomeni, da ne bomo imeli nikoli razmetano (v teh primerih pa bomo lahko hitro vrnili stvari na svoje mesto). Njeno metodo lahko uporabimo tudi za čiščenje digitalne navlake (fotografij, e-mailov, telefona).

Šele ko se odločimo, katere stvari bomo obdržali (in to v vseh kategorijah), začnemo z organiziranjem. Zame je to popolna novost, saj mi je logično, da že sproti razmišljam, kam in kako bom stvari pospravila, kar pa samo oteži proces in povečuje verjetnost neuspeha.

Marie Kondo ni zagovornica minimalizma, ampak individualizma, saj goreče zagovarja, da se mora vsak posameznik odločiti katere stvari ga osrečujejo, kar za nekatere pomeni več za druge pa manj stvari. Izredni pomen daje domu kot prostoru, ki si ga moramo oblikovati po svoje in mu dati dušo. Meni se je sprva najbolj sporen del metode zdel vidik potrošništva, saj stvari, ki nam niso všeč preprosto zavržemo, vendar obstajajo še druge možnosti. Seveda stvari lahko podarimo, vendar se nekateri raje odločijo, da stvari, ki jih je možno potrošiti, porabijo do konca. To je možno pri hrani, kozmetiki, pisarniških pripomočkih itd. Če npr. ugotovimo, da imamo na zalogi pet šamponov, to še ne pomeni, da moramo štiri zavreči, saj jih lahko porabimo do konca.

Knjiga Spark Joy mi je bolj všeč kot prva knjiga, ker je bolj strukturirana. Ob branju sem imela občutek kot da me avtorica popolnoma vodi. Tudi knjiga Spark Joy vključuje nekaj zgodb njenih strank, vendar manj osebnih zgodb avtorice, saj so bile te že predstavljene v prvi knjigi in se bolj osredotoča na konkretne napotke in navodila, kar pa za prvo knjigo ne morem reči, saj je metoda predstavljena precej splošno. Opazno je tudi, da je knjiga pisana v drugih osebnih okoliščinah, saj v prvi knjigi avtorica razlaga, kako je živela doma, pri starših, v drugi knjigi pa kako je živela sama, nato z možem. Sedaj ima šestmesečno hčer, o čemer bomo verjetno lahko brali v naslednjih knjigah. Marie Kondo pravi, da njena metoda ne deluje samo na stvareh, ampak z njo lahko pospravimo tudi svoj um, kar Marie razloži v članku na tej povezavi, v katerem pove tudi, kako združuje materinstvo, delo in zakonsko življenje.

DIY: PODSTAVEK IZ BLAGA

Splesti podstavek iz blaga je enostavno in ugodno, saj je vse, kar moramo znati, pletenje kitk, vse kar potrebujemo za podstavek pa je blago v dveh barvah in sukanec. Sama sem blago in sukanec našla doma, tako da je bil ta diy projekt res poceni. Podstavek iz blaga lahko uporabimo v kuhinji, za posodo, vrč, čajnik, ali pa kot okras, naprimer kot podstavek za lonček z rožo.

Za podstavek potrebujemo:

- blago v dveh barvah

- sukanec

- škarje

Za izdelavo podstavka potrebujemo približno dvakrat 2 metra blaga prevladujoče barve (v mojem primeru modre) in enkrat 2 metra blaga druge barve (v mojem primeru oker barve). Blago naj bo široko približno 7 centimetrov.

Trakove položimo na mizo (modra - oker - modra), jih povežemo z elastiko in pričnemo s pletenjem kite. Dobro je, da so trakovi napeti, saj drugače trakove težko prepletamo. Sama sem zato konec trakov, povezanih z elastiko, priprla kar s predalom, da sem lažje pletla kitko. 

Ko nam blaga zmanjka, preverimo, če je podstavek dovolj velik, tako da ga ovijemo v končno obliko. Če se nam zdi premajhen, prišijemo na konce trakov dodatno blago in pletemo kitko dalje. Če uporabimo sukanec, ki je enake barve kot blago, niti ne bo opaziti, da smo dodali blago.

Ko smo z velikostjo podstavka zadovoljni, konce pošijemo, kito pa oblikujemo tako, kot je prikazano na sliki. Nato podstavek polikamo, da se blago nekoliko splošči. Podstavek obrnemo in na spodnji strani robove zašijemo skupaj v cik cak vzorcu, kot je prikazano tukaj: KLIK!.